Nekateri poklici so takšni, da si jih težko predstavljamo. Še težje pa si predstavljamo ljudi, ki jih opravljajo. Je duhovnik, a njegovo poslanstvo ni običajno. Že 25 let se srečuje z zgodbami, ki jih večina ljudi pozna samo iz filmov. Je eksorcist mariborske nadškofije. Človek, ki ga ljudje pokličejo takrat, ko ne vedo več, kam naj se obrnejo. V Sloveniji je trenutno le nekaj uradnih eksorcistov. Sam pravi, da se je temu poslanstvu najprej upiral. Bilo ga je strah. Danes pa pravi, da v tej službi uživa. Po vseh teh letih že po telefonu začuti, ali gre za duhovni primer ali za človeka, ki potrebuje pomoč psihiatra. Pred nami je pogovor o temi, o kateri se govori redko, tiho in pogosto z veliko predsodki. Izganjalec hudiča in duhovnik Marijan Veternik.
Ste eden od le nekaj eksorcistov v Sloveniji. Razložite nam, kaj to je.
Eksorcizem prihaja iz latinščine in pomeni izganjati hudega duha. Tisti, ki to opravlja, je eksorcist. Njegova naloga ali poslanstvo je, da se ukvarja z ljudmi, ki so na nek način lahko pod vplivom delovanja hudega duha ali pa celo v stanju obsedenosti.
Kako ugotovite, da je nekdo pod tem vplivom, da potrebuje takšno pomoč?
Za sabo imam že 25 let kilometrine. Ko me ljudje pokličejo po telefonu – veliko mi pišejo tudi po e-pošti, ampak vsakega hočem slišati po telefonu – že po parih stavkih ugotovim, ali je zadeva zame ali ni. Če ni, če gre za kakšne psihične primere, teh je veliko, tiste pošljem psihiatrom. Niso moji pacienti in se z njimi ne morem ukvarjati. Če pa ugotovim, da je zadeva za eksorcista, ga povabim na pogovor. Pogovoriva se, kako živi, kaj se v njem dogaja in kje je možno, da bi hudič stopil v njegovo življenje ali kje je pod njegovim vplivom.
Če ugotovim, da je to to, navadno sledi življenjska spoved. Prihajajo ljudje, ki niso bili pri spovedi tudi po 20, 30 ali 50 let. Seveda se morajo na to pripraviti; dam jim zloženko s pripravo, ki jo v kakšnem mesecu dni vsak dan prebirajo in o njej razmišljajo. Potem opravijo spoved, nato pa jim dam »terapijo« oziroma navodila, kako naj živijo, če hočejo, da se to ne bo ponovilo.
Vemo namreč iz evangelija, da se hudič lahko vrne še hujši, kot je bil. Ta navodila so v glavnem, da se držijo evangelija in živijo iz njegovih vrednot: redni obisk nedeljske maše, redna spoved, občasno in redno prejemanje obhajila, urejeno zakonsko življenje ter izpolnjevanje zapovedi ljubezni do bližnjega, samega sebe in boga.
Če človek živi iz teh vrednot, se navadno reši. Če pa to ne pomaga, je potrebna molitev eksorcizma. To je daljša molitev Cerkve, ki jo kot eksorcist smem moliti le jaz, drugi duhovniki pa ne. Takrat molim in če je oseba obsedenost, se pojavijo reakcije, ki potrdijo vpliv zla. Ta molitev osebo velikokrat reši in osvobodi.
Kako ste prišli do tega poslanstva ali je ono našlo vas?
Oboje. Že kot študenta teologije so me mejne zadeve zanimale. Ko sem končal teologijo, kjer je bilo takrat zelo malo govora o demonologiji, sem sam raziskoval, študiral in hodil na srečanja. Ko sem bil kaplan v Velenju, sem imel vsak večer različne skupine, mladinske, zakonske, molitvene, in mnogi so prosili za pomoč ali pogovor o svojih problemih. Ugotovil sem, da ti mladi pogosto iščejo pot iz zapletov, iz katerih ne znajo sami priti. Spoznal sem, da so v ozadju pogosto notranje rane, včasih pa tudi delovanje hudega duha.
Šel sem na mednarodna srečanja v Nemčijo, Italijo in Francijo, ki so mi odpirala oči. Moj predhodnik je bil Rafko Vodeb. Bil je že star in je vedel, da me to zanima, zato me je prijavljal kot pomočnika na te seminarje, kamor drugače ne moreš priti, če nisi eksorcist. Ko je on omagal, me je verjetno predlagal škofu.
Škof me je začel nagovarjati, naj to prevzamem, a sem se eno leto upiral. Ko sem namreč prvič videl molitev za izganjanje, me je bilo strah in sem rekel, da tega ne bom delal. Po enem letu upiranja pa sem poslanstvo le prevzel. Nisem jaz tisti, ki izganjam, izganja Jezus, ampak v škofovem imenu se to poslanstvo dogaja.
Ste šteli kdaj, koliko obredov ste v teh letih naredili?
Ne, nisem nikoli štel. Vodim pa kartoteko za vsakega, ki pride k meni, da ob naslednjih obiskih vidim, kakšna navodila sem mu dal in če jih je izpolnjeval. Če navodil ne izvaja, mu rečem adijo, saj je tako kot pri zdravniku – on ti da zdravila, ti jih pa moraš jemati.
Glede števila pa nimam natančnega podatka. Včasih je bilo tudi po 100 primerov na leto ali še več. Takrat sva bila v Sloveniji samo dva eksorcista. Danes nas je šest, tako da se delo razdeli in je primerov dosti manj.
Se spomnite izmed vseh teh primerov kakšnega, ki je bil zelo poseben, pa bi ga izpostavili?
Tega je zelo veliko, a ne delam rad reklame za hudiča. Ljudje včasih napačno razumejo in mislijo, da je hudič tisti, ki je močnejši. Mi pa verujemo, da nas osvobaja Jezus in da je on močnejši od vsakega hudiča, zato o teh primerih nerad pripovedujem.
Vas je česa strah pri tem delu?
Strah me je bilo, ko sem bil prvič navzoč pri eksorcizmu. Poklical me je gospod Vodeb, ker so pripeljali fanta iz Nemčije. Oče je bil Hrvat, mati Nemka, fant pa je znal samo nemško. Na Hrvaškem in v Nemčiji niso našli eksorcista, ker so bili vsi na dopustu, pa so prišli v Slovenijo.
Ko je fant prišel, ga je eksorcist položil na tla, na odejo, in ga zvezal, kar se mi je zdelo čudno. Rekel mi je, naj se usedem fantu na noge, očetu pa naj se usede na njegove prsi. Ko je začel moliti molitev eksorcizma in je hudi duh začel besneti, se je pokazala fizična moč, ki ni bila samo človeška. Naenkrat je mene odneslo v en kot sobe, očeta, ki je imel 120 kilogramov, pa v drugega. Ko sem videl te reakcije, me je bilo res strah in sem si rekel, da tega sam ne bom nikoli delal.
To ni bil konec, obred je trajal dve do tri ure in smo ga morali ponoviti. Čeprav sem rekel, da ne bom več prišel, me je nekaj vleklo nazaj. Fant je takrat odgovarjal v angleščini, francoščini, italijanščini in latinščini, čeprav je znal le nemško. Hudič je iz njega govoril in posnemal glas; hudič pozna vse jezike. Takrat sem videl moč zla in zato sprva škofu rekel ne, a me je poslanstvo vedno znova vleklo k sebi, dokler nisem pristal.
Vi ste rekli, da je med tistimi, ki se obrnejo na vas, več žensk. Več žensk ali več moških?
Ja, je več žensk. Zakaj, bom razložil. Ker mi poznamo več vstopnih mest, kjer hudič stopi v naše življenje. Je pet takih vstopnih mest iz literature, pa potem tudi iz prakse sem to prepoznal. Pri ženskah je največji problem splav. Pri ženskah pravijo: »Veste kaj, pri nas se dogajajo čudne stvari. Slišimo glasove, luči se ugašajo, prižigajo, loputa, slišimo neke krike, zvoke, vse mogoče.«
In potem navadno kličejo razne radiesteziste in bioenergetike, da bodo to sanirali, in je potem navadno še slabše. In potem, ko že obredajo vse te alternativce, pridejo do mene. In ko me kličejo, jaz takoj prepoznam in kar vprašam direktno: »Ali je bil v vaši družini kakšen splav?« »Ja, en, dva, tri.« »Ste uporabljale abortivna sredstva, spiralo, obročke?« »Ja, tudi to sem uporabljala.«
To vemo, da so abortivna sredstva. Pomeni, lahko pri rednih spolnih odnosih, če ima žena spiralo ali kaj podobnega, pride do ovulacije, potem lahko pride tudi do spočetja, ampak se ne more ugnezditi, ker je tu maternica in se ne more ugnezditi. Pride do splava. Splav je spontan, je nameren, ker uporablja žena to in to. In ko to razložim, se zgrozijo. Tako začutijo v sebi breme in to krivdo tega greha, ker je to umor.
In potem jaz ženi svetujem eno dobro spoved, kar je navadno že dovolj. Potem tudi, da se moli za splavljene otroke, da se prekine ta negativni vpliv teh otrok na njihovo življenje, na njihovo družino. Ker tu navadno potem lahko gre iz roda v rod, ta problem. In potem, ko to opravijo, se navadno zadeve uredijo. Tudi pridejo žene, ki so s tem abortirale, potem pa hodijo na psihiatrijo zaradi depresije, tudi zaradi psihoze in dalje zaradi tega. Ampak ni odstranjen vzrok. Zdravijo se samo simptomi, ne pa vzrok.
Vzrok je ravno v grehu. In ko je ta greh odstranjen, je navadno žena tudi osvobojena od vsega tega. Navadno ni treba zdravil jemati. Ampak jaz vedno pravim, da se morajo posvetovati z zdravniki, kako naprej in kako dalje. Potem včasih je potrebno tudi moliti eksorcizem pri teh ženah, da se tega v polnosti rešijo. Potem pa so zelo še drugi grehi, kot so neodpuščanje, sovraštvo. Vse to so težki grehi, ki lahko še več obremenijo, kjer lahko hudič stopi.
Ker hrana za hudiča je greh, so naši grehi. Tam se on hrani, tam dobiva on svojo moč.
Kako poteka ta obred? Ga opravljate sami, imate kaj pomočnikov?
Pomočnikov se ponuja veliko, zlasti novinarjev, ki bi radi bili zraven. Ampak jim povem, da to ni možno. Tega se ne sme snemati ali objavljati v medijih; to se dela zasebno. Pomočniki so lahko le najbližji svojci ali ljudje, ki so globoko verni in bodo molili.
Radovedneži niso zaželeni, saj se lahko zgodi, da hudič ob izstopu vstopi v nekoga, ki je tam le iz radovednosti. S temi duhovnimi zadevami se ni za igrati. Človek je telo, duša oziroma psiha in duh. O telesu vemo veliko iz medicine, o psihi iz psihiatrije, na duhovnem področju pa smo nemočni in nam je nepoznano. Tukaj odgovarja teologija oziroma Cerkev z zakramenti. S človekom se najprej pogovorim, da najdem vzrok, kje je hudič stopil v njegovo življenje.
Prej ste dejali, da imate nekje 100 primerov letno. Imate kaj čakalne dobe oziroma kako hitro pridemo do vas?
Odvisno, kako akutna je zadeva. Včasih je dobro, da se človek v svojem lastnem soku malo »paca«, da malo pogleda svoje življenje in kako je živel. Danes ni več take gneče. Pokrivam samo nadškofijo Maribor, prej sem imel še Celje in Mursko Soboto. Veliko stvari sem že posaniral in eksorcistov nas je zdaj več.
Kako se odzovete, če nekoga kasneje srečate v zasebnem življenju? Kakšen je stik z nekom, ki je bil pri vas na obredu?
Čisto normalno. Vse, kar mi človek pove pri spovedi ali v tem pogovoru, jaz takoj pozabim. Ne spuščam se več v to in se s tem ne ukvarjam. To sem predal Jezusu; on je tisti, ki sanira, ne jaz. Če je saniral, hvala bogu.
V katerem jeziku potekajo obredi?
Molitev eksorcizma poteka v slovenščini, ker je prevedena iz latinščine. Se pa včasih zgodi, da me kdo skuša pretentati in se dela, da je obseden, čeprav je psihični bolnik. Takrat včasih namenoma molim v nemščini ali latinščini. Psihični bolnik ne razume jezika in ne bi mogel pravilno zaigrati reakcij na določene stavke, obseden hudič pa na te besede reagira, saj razume vse jezike.
Marsikaj vidimo v filmih, koliko je tega v realnosti?
Filmi, kot so Izganjalec hudiča, Eksorcizem Emily Rose ali Obred, so dokaj realni. Podobne stvari se dogajajo tudi v našem poslu.
Koliko pa vas ta posel osebno spremeni ali nate vpliva?
To je dobro za utrjevanje vere. Ko vidiš, kako bog po nas deluje in kako lahko nekoga, ki je bil popolnoma zrušen, spremeni v nekaj novega, je to spodbuda in utrjevanje moje lastne vere.
Kako pa se psihično in duhovno zaščitite?
Edina zaščita je vera v Jezusa Kristusa in prejemanje zakramentov. Če živim iz zakramentov – evharistija, maša, obhajilo, spoved, molitev in branje božje besede – je to osnovna zaščita, kjer hudič ne more nič.
Kako pa na vaše delo gledajo domači in bližnji?
Nič posebnega, saj jim o tem ne razlagam veliko. Bolj je morda včasih problem pri župljanih, ki se me morda kdaj bojijo. Ampak jim povem, da sem čisto normalen človek in se me ni treba bati.
Ste župnik v Žičah. Kako poteka delo tam?
To je pa drugo vprašanje. Imam dve župniji, Žiče in Špitalič, poleg »hudiča« imam torej tri zadeve. Povsod so ljudje mešani, najdeš dobre in tiste, ki so malo manj dobri. Zadeve moraš voditi tako, da z vsemi voziš.
Dejali ste mi, da po vsaki maši objavite zapis v video obliki na YouTubu. Zakaj?
Drugi duhovniki me imajo za »digitalnega župnika«, ker vse delam z računalniki. Pri verouku uporabljam interaktivno tablo. S PowerPointi sem začel že pred 25 leti. Spomnim se primera pri krstu, ko je sedemletni fantič očetu citiral cel stavek iz moje PowerPoint pridige. Takrat mi je kliknilo, da se to splača delati, saj je današnji človek predvsem vizualno bitje.
Zadnjih 15 let pa delam samo z videi. Pet minut pred vsako mašo predvajam video iz narave, da ljudje preko lepote stvarstva prepoznajo boga. Tudi evangelij, pridigo in prošnje pripravim v video obliki z glasbo in besedilom. Vsak teden pripravim tudi video povabilo k sveti maši. To je trdo delo, a ljudi nagovori. Mislim, da sem edini duhovnik v Sloveniji, ki se s tem tako intenzivno ukvarja. Mnogi bi me radi posnemali, a ko vidijo, koliko truda in znanja je potrebnega, hitro obupajo.
Aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, slišala sva se po Facebooku. Kako gledate na te medije?
Cerkev mora te medije uporabljati. Če bi Jezus živel danes, bi zagotovo imel Facebook, Instagram ali YouTube. Druga plat pa je zasvojenost. Že pred 20 leti sem v Parizu videl ljudi na podzemni, ki so samo strmeli v telefone, danes je isto pri nas. Otroci se ne pogovarjajo več, ni več stika, samo še ekrani. To je najhujša oblika zasvojenosti, hujša od droge, in jo je težje zdraviti.
To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate s klikom na posnetek.
Podcast: Play in new window | Download
