Modest Motaln

Gost

Modest Motaln

Modest Motaln. Je človek mnogih obrazov: vrtnar, politik in, kot pravi sam, morda nekoč v prihodnosti tudi župan. Prihaja iz Prebukovja pod Šmartnim na Pohorju, rad ima gledališče in življenjske izzive. Preizkusil se je ...

Intervju oziroma članek

Modest Motaln. Je človek mnogih obrazov: vrtnar, politik in, kot pravi sam, morda nekoč v prihodnosti tudi župan. Prihaja iz Prebukovja pod Šmartnim na Pohorju, rad ima gledališče in življenjske izzive. Preizkusil se je kot novinar, urejevalec vrtov, dvanajst let je vodil Pohorsko krajevno skupnost, ki jo je prevzel pri rosnih 21 letih. Danes, pri 37 letih, je podžupan občine Slovenska Bistrica. Je tudi pooblaščenec Upravne poroke za poroke, je občinski svetnik, sicer pa zaposlen na bistriški Komunali. V zadnjem Štajcastu je Nejc Mihelak z njim govoril o njegovi poti, od novinarskih začetkov na celjskem sejmu do vodenja lokalne skupnosti in osebnih vrednot.

Modest, midva se poznava že kar nekaj let, zato se lahko tikava. Na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju sva srečala v ekipi ‘press centra’.

Spomnim se, da sem tja prišel z željo po pisanju novinarskih vsebin in prav tisti center mi je dal temelje za delo naprej. Velikokrat sem kaj po svoje naredil, ampak na srečo sem imel dobre sodelavke in takratno vodjo ‘press centra’ ter njeno pomočnico. Z eno izmed njih, Metko, sem ohranil tako tesne stike, da je postala moja poročna priča.

Na sejmih si verjetno spoznal veliko znanih obrazov. Ti je kateri posebej ostal v spominu?

Ena izmed mojih nalog novinarja ‘press centra’ je bila narediti intervju z znano porneso – takrat je bila to La Toya, ki je v Sloveniji visoko kotirala, ko se je pornografska industrija pri nas šele začenjala. Marsikdo bi morda mislil drugače, a najin intervju, ki je še vedno nekje posnet, ni bil zgolj o pornografskih vsebinah, ampak je bil bolj gospodarsko naravnan. Bili smo namreč na obrtnem sejmu v času recesije in gospodarskih izzivov in zdi se mi, da je takrat kar dobro odgovarjala. Del intervjuja je bil celo objavljen v časniku Delo.

Iz medijskega sveta si nato preskočil v politiko. Kako se je to zgodilo?

V politiko sem prišel čisto po naključju po vaji gledališke skupine v Šmartnem na Pohorju. V igri Vaja zbora Vinka Möderndorferja sem igral župana, in padla je ideja, da bi vendarle lahko kandidiral za svet krajevne skupnosti. Bil sem radoveden, želel sem videti, kako stvar funkcionira, in na koncu sem dobil največ glasov. Tako sem pri 21. letih postal predsednik krajevne skupnosti, ki sem jo nato vodil tri mandate.

Kaj pravzaprav počne predsednik krajevne skupnosti?

Njegova naloga je precej pomembna, saj je neposredna povezava med občino in prebivalci, ki vsakodnevno izražajo svoje želje. Gre za velikokrat neopažene ljudi, ki naredijo ogromno za lokalno okolje. V krajevnih skupnostih še vedno znajo iz enega evra narediti tri, ker predsedniki znajo motivirati ljudi za prostovoljno delo, da se stvari naredijo ceneje. Predsednik krajevne skupnosti je lepilo, ki skupnost drži skupaj.

Je življenje na podeželju, v krajevni skupnosti, bistveno drugačno kot v mestu?

Je, ljudje imajo drugačne želje. Tisto, kar je v mestih samoumevno – infrastruktura, optična povezava, ceste, kanalizacija – na podeželju zahteva ogromno energije, da steče. V zadnjih letih se stvari izboljšujejo, a se mi zdi, da se iz Ljubljane na podeželje prevečkrat gleda le skozi številke in kaj se splača. Ne gleda se širše slike: da bodo ljudje na podeželju ostajali le, če bodo imeli osnovne storitve, kot so pošte, bankomati, avtobusne linije in bencinske črpalke.

Torej si odločno proti zapiranju poštnih poslovalnic na podeželju?

Absolutno. Velika neumnost so bili tudi predlogi o ukinitvi krajevnih skupnosti ali nekaterih upravnih enot. Tudi z davčno pisarno smo imeli težave. Če mora človek s Pohorja zaradi vsakega opravka namesto 15 kilometrov v dolino prevoziti še dodatnih 30 kilometrov do Maribora, je to napačna smer. Na državni ravni je treba take spremembe uvajati z veliko previdnostjo.

Kaj šteješ za svoj največji dosežek iz obdobja vodenja krajevne skupnosti?

Zelo sem ponosen na celovito prenovo vaškega jedra v Šmartnem na Pohorju. O tem so govorili 18 let, mi pa smo z ekipo projekt, vreden milijon in pol evrov, udejanjili v treh letih. To je vključevalo pločnike, kanalizacijo, čistilno napravo, javno razsvetljavo in hortikulturno ureditev.

Še bolj sem ponosen na izdajanje lokalnega časopisa. Preko njega smo ljudi povezali in dosegli, da so za vsakih 100 evrov vedeli, kam so šli. To povezovanje ljudi se mi zdi ključno, sploh ker so bili proračuni krajevne skupnosti med 160.000 in 210.000 evri.

Tega časopisa zdaj žal ni več. Glavni informatorji so postala družbena omrežja, denimo Facebook, kjer pa je treba znati ločiti zrno od plev, saj so novice lahko potvorjene. Lokalni mediji so še vedno pomembni. Omeniti moram mesečnik Bistriške novice, ki ljudi še vedno informira o pomembnih temah. Na podeželju ljudje še vedno radi primejo časopis v roke in ga preberejo, sploh starejše prebivalstvo. Sam sem kot srednješolec dolgo delal za Bistriške novice in na tisto obdobje ter na sodelovanje z urednico Bojano Petelinšek imam zelo lepe spomine. Veliko sem se naučil.

Danes si podžupan Slovenske Bistrice. Je to zate korak višje?

Jaz tega ne razumem kot korak višje, ampak kot nadaljevanje poti, ki se je začela leta 2010 v krajevni skupnosti in nadaljevala v občinskem svetu, kjer sem svetnik že tretji mandat, leta 2023 pa sem bil imenovan tudi za podžupana. Gre za organsko rast. Prav je, da se človek počasi kali in napreduje, saj brez želje po napredku postane dolgočasno.

Kaj je po tvojem mnenju danes največji izziv občin?

Če rečem finance, bodo vse občine prikimale. Težava so povprečnine, ki ne sledijo vsem obveznostim, ki jih država nenehno nalaga. Velik izziv pa so tudi predolgi postopki na državni ravni, denimo pri izdaji gradbenih dovoljenj, ki jih vodi upravna enota, a bi lahko to sodilo pod okrilje občin. V Avstriji občine izdajo gradbena dovoljenja v nekaj tednih, pri nas pa govorimo o mesecih. Marsikaj bi se dalo poenostaviti, a se včasih zdi, da se od Trojan naprej bolj malo vidi.

Bi Slovenska Bistrica morala postati mestna občina?

Mislim, da si to zaslužimo, saj smo manjše regijsko središče in 11. največja občina po številu prebivalcev v Sloveniji. Status mestne občine prinaša drugačno financiranje in lažji dostop do sredstev za večje projekte. Čeprav nekateri iščejo argumente proti, verjamem, da bo enkrat prevladal zdrav razum. Vsekakor bomo še poskušali.

Veliko prahu je dvignil tudi urgentni center. Kakšno je tvoje stališče?

Mislim, da je bil to v prejšnji sestavi vlade eden izmed poskusov, kako razdvojiti dve občini, ki sicer dobro sodelujeta. Ideja o skupnem urgentnem centru za Slovenske Konjice in Slovensko Bistrico je zrasla v glavah nekaterih, ki morda stvari niso dovolj pretehtali. V Slovenski Bistrici imamo vse nared za vzpostavitev takega centra, hkrati pa verjamem, da lahko tudi Konjice zagotovijo povečano dežurstvo ali satelitski center. Nenazadnje gre za dve regiji in zaledje dveh bolnišnic, zato ni enostavno združevati jabolk in hrušk. Obe območji si zaslužita ustrezno medicinsko pomoč in bilo je zelo nekorektno to tiščati v en žakelj.

Preizkusil si se tudi v podjetništvu. Kako se ta svet razlikuje od tvojega trenutnega dela?

Načrtoval sem vrtove, jih oblikoval in zasajeval. To je bilo moje prvo delovno mesto, kjer sem se naučil, kako si zaslužiti kruh in da država vedno vzame svoj delež, kar je seveda prav. Še danes me kdaj kdo pokliče za nasvet. Zdaj sem že skoraj 10 let zaposlen na Komunali v Slovenski Bistrici, kjer delam na širšem področju. Samostojno podjetništvo je zanimiv, a težek izziv, sploh ob naraščajočih prispevkih, medtem ko služba nudi varnejšo obliko zaposlitve, a morda manj kreativnosti pri urniku.

Po izobrazbi si inženir hortikulture, kasneje si doštudiral tržno komuniciranje in odnose z javnostmi. Kako se to dopolnjuje?

Ti dve področji se pri meni zelo pokrivata. Vrtnarstvo je moja prva ljubezen že od malih nog, veščine komuniciranja z različnimi javnostmi pa mi v politiki pridejo še kako prav.

Dvakrat si bil kandidat za državni zbor. Kako gledaš na kampanje?

Kampanja leta 2026 je bila v primerjavi z letom 2018 precej bolj napeta in živčna. Če smo leta 2018 morda še govorili o programu, se je to do leta 2026 spremenilo. Program je žal ostal v ozadju, bolj je štela blagovna znamka stranke in priljubljenost.

Zame je zelo pomembno, da se kandidat ali kandidatka ljudem predstavi osebno. Sicer inovativnosti v nobeni kampanji ne manjka. Smo pa videli že vse znano – podtikanja takšna in drugačna ter ideje, kdo je za kaj kriv. Včasih, če bi to gledal malo z distance, bi rekel, da gre za tragikomedijo.

Pravijo, da smo na Štajerskem bolj povezani in topli. Smo drugačni ljudje?

Smo bolj topli in odprti, morda to izhaja že iz naše lege in veseljačenja ob praznikih, kot je Martinovo. Znamo narediti velik dogodek iz vsake stvari. Po obdobju lockdownov so ljudje postali malo bolj previdni in zamrznjeni, zato so dogodki, kot so gasilske veselice, idealni, da se zopet povežemo. Veselice so ostanek tistega pravega prostovoljstva. Če bi kdo šel veselico delat zgolj z željo po zaslužku, ne bi uspel. Veselice imajo tudi dobrodelno noto, ker se vedno za nekaj zbira, in naj živijo, dokler gre.

Te ljudje raje srečajo na veselici ali v gledališču?

Oboje! Zelo rad se poveselim v družbi ljudi, se smejim na glas (včasih morda preveč), hkrati pa je gledališče moja mala amaterska ljubezen. Pomembno je podpirati lokalne dogodke, saj tam nastopajo domači ustvarjalci – tista gospa iz trgovine ali frizer. Ljudje se z njimi poistovetijo. Slovencem včasih manjka zavedanja, da je treba podpreti soseda, ki dela rezance ali se ukvarja z lesarstvom, namesto da kupujemo v multinacionalkah. A stvari se premikajo v pravo smer, tudi proizvajalci postajajo vedno bolj inovativni pri predstavljanju izdelkov.

Se počutiš kot pravi Pohorc?

Jaz sem pol Pohorec, pol Makolčan – po mami iz Mostečnega, po očetu pa iz Prebukovja. Počutim se oboje in to s ponosom povem. Mislim, da te to pohorsko okolje pomembno izoblikuje in ti da vrednote, ki ti jih morda katero drugo okolje ne more dati, ker je premasovno.

Lani si se tudi poročil z Lucijo. Kot pooblaščenec za poroke verjetno na te obrede gledaš drugače?

Od leta 2018 sem spremljal številne poroke in se vedno spraševal, kako bo na moji. Sedanja žena mi je večkrat rekla, da še ne vidi prstana, a se je vztrajanje splačalo in še enkrat bi se odločil isto. Vesel sem v tem razmerju, ker imam ob sebi žensko, ki me podpira in mi je opora tudi takrat, ko sam ne veš, kaj bi sam s sabo, ko si tečen. Partnerstvo in družina sta tista osnovna celica, ki ostane, ko drugi pridejo in grejo. In to lahko imenujemo sreča.

Koliko politika spremeni človeka?

Postaneš bolj pozoren na stvari, ki jih prej ne bi opazil. Najpomembnejše je, zakaj vstopaš v politiko. Ne vprašaj se, kaj bo družba naredila zate, ampak kaj lahko ti narediš za družbo. V politiki moraš biti s poštenimi nameni in narediti nekaj dobrega za okolje, ne zase. Glede plač mislim, da morajo biti dostojne, da s tem zmanjšamo tveganje za korupcijo. Vsako korektno delo, ne le v politiki, si zasluži pošteno plačilo.

Čakajo nas lokalne volitve. Kako se pripravljaš?

Podobno kot vsa leta doslej. Sam sem vseskozi med ljudmi, jih poslušam in slišim. Pošteno pa je tudi ljudem povedati, ko česa ne moreš uresničiti – bodisi zaradi financ bodisi zaradi zakonodaje.

Se vidiš kot bodoči župan?

Te ideje ne izključujem, a za to je potrebna kilometrina in izkušnje. V tem trenutku mislim, da še ni pravi čas. Poleg tega zdajšnji župan zelo dobro dela in stvari, ki tečejo dobro, je treba podpirati, ne pa postavljati svojih osebnih interesov na prvo mesto.

Je v politiki preveč nagajanja?

Nagajanja je veliko in velikokrat gre za šov. Če sej občinskih svetov ne bi snemali, bi bile precej krajše. Prav je, da se mnenja povedo, dokler so spoštljiva in podprta z dejstvi. Na lokalni ravni je nagajanja manj kot na državni, ker ljudje točno vedo, koga volijo v občinski svet. Mandat ti ljudje podelijo in ti ga lahko tudi vzamejo.