Blog

Urban Pevnik

Kako blizu smo trenutku, ko bo humanoidni robot postal sodelavec v proizvodnji? Humanoidni roboti tudi v Sloveniji niso več samo prizori iz znanstvenofantastičnih filmov. V Slovenskih Konjicah se začenja zgodba, ki bi lahko močno zaznamovala prihodnost industrije. Visok je meter osemdeset, tehta okoli 70 kilogramov, hodi, govori več jezikov in lahko dvigne do 15 kilogramov. Deluje lahko neprekinjeno, saj si sam zamenja polnilne baterije. Je prvi robot svoje vrste v Evropi in prvi robot bodočega centra za humanoidne robote v Slovenskih Konjicah. Tu jih bodo programirali, testirali, servisirali in razvijali. V Štajcastu je za nekaj zabave poskrbel njegov manjši humanoidni brat, za resne odgovore pa direktor podjetja Hiproject Urban Pevnik.

Danes bova malo več povedala o humanoidnih robotih. Kaj so te naprave?

V bistvu so humanoidi neka nova era. To je nek nov »game changer«, sprememba, ki se bo zgodila oziroma se že dogaja. Roboti niso prihodnost, ampak so sedanjost. Če si predstavljamo v preteklosti take spremembe, se je to denimo zgodilo z avtomobilizmom – včasih so bile kočije in konji, ko so prišli avtomobili, je to spremenilo tok dogodkov. In prišel je internet, pa je zopet spremenil vse. Se pravi, način življenja se spremeni. Danes vemo, da bodo roboti, kot so humanoidi, spremenili tok našega življenja, se pravi dinamiko. Mi pa stremimo, da z neko strategijo v podjetju to tehnologijo približamo ljudem, da bodo stroji in humanoidni roboti dejansko pomagali, človek pa bo ostal v središču.

Govoriva o podjetju Hiproject. Kako ste prišli na idejo o humanoidnih robotih?

Sami v podjetju delamo avtomatizacijo, stroje, novogradnje za tehnološko najbolj napredna podjetja. Če smo do zdaj avtomatizirali 80 odstotkov storitev in dinamike, s humanoidi avtomatiziramo še preostalih 20 odstotkov. Če hočemo novo opremo spraviti v proizvodni proces, si moramo pomagati s humanoidi. V podjetju imamo zelo dobro ekipo in nekateri si želijo te tehnologije že več let, tako da to ni od včeraj. Za nami so leta dela, da smo prišli do pravih partnerjev, nekateri pa so nas celo sami poiskali, ker imamo zelo specifično industrijsko pot.

Kako lahko tak robot konkretno spremeni naša življenja?

V zadnjih mesecih v slovenskem prostoru in v okoliških državah že podpisujemo dogovore, da gre letos v proizvodnjo štiri do pet aplikacij z industrijskimi primeri. To pomeni, da bodo roboti za industrijsko uporabo že med nami. Evropa naročuje več tisoč kosov robotov za logistiko, skladišča, prelaganje in sortiranje. Mi smo del te zgodbe za ta del regije.

Kaj pa v zasebnem življenju? Je to lahko prihodnost?

Mislim da. Poudaril pa bi, da je varnost na prvem mestu. Če bodo podjetja (industrija, farmacija), ki dajejo velik poudarek varnosti podatkov, sprejela našo strategijo, da podatki ostanejo v Sloveniji ali lokalno pri kupcu, potem si takšnega robota želim imeti doma. Če pa robota kupiš direktno pri proizvajalcu iz Kitajske ali Amerike, ga inštaliraš in imaš doma – takšnega pa sam nočem imeti, ker vsi podatki odtekajo ven.

Mi vse robote usmerimo preko našega serverja, so vodeni, pamet je slovenska in podatki ne gredo ven. Tu imamo garancijo. Evropa je začela razmišljati, da tudi če nimamo lastnega ‘hardvera’ (strojne opreme, op. a.), si lahko privoščimo kitajskega, ‘softver’ (programsko opremo, op. a.) pa razvijamo v Evropi, da ne bomo zaspali.

Urban, vi poznate dobro človeka in robota. S kom je lažje delati?

Pred 20 leti bi rekel da z robotom, saj ko ga enkrat naučiš, je lažje. Danes pa vem, da sem moral določene tehnike in način življenja prilagoditi glede na svojo pozicijo. Moram poznati vse nivoje karakterja in osebo celovito. Če se človeku zgodi krivica, ni nujno, da je sam kriv; on samo kaže, kaj je prav in kaj ni. V bistvu moramo spremeniti sebe, ne drugih. Treba je prav voditi kader, imeti sinergijo in balans med družino in podjetjem ter ne iskati krivcev drugje, ampak se vprašati, kaj delaš sam narobe.

Zakaj mora biti robot podoben človeku? Je to kakšna psihološka posebnost?

Humanoidna robotika je podobna ljudem zato, ker je celotno okolje prilagojeno človeku – stopnice, vrata, kljuke, vse je dostopno človekovim rokam in hoji. Če hočemo tehnologijo, ki nas bo posnemala pri opravilih, ki jih človeku ne bi bilo več treba opravljati, moramo narediti približek. To ne pomeni, da bo robot vedno imel dve roki ali pet prstov; lahko bo imel samo tri prste ali pa se bo po proizvodnji vozil, namesto da bi hodil. Hočemo uporabnost v človeškem okolju.

A se vi bojite robotov?

Ne. Danes ste videli, da je robot voden preko daljinca. Tale naš Neo je v sklopu Hiprojecta tudi zavarovan pri zavarovalnici. Smo prvo podjetje v Evropi, ki je zavarovalo takšnega robota za splošno odgovornost. Naš operater mora sicer vedno biti zraven zaradi odgovornosti. Dokler imamo sami nadzor nad softverom, se moj strah manjša. Ko me je nečesa strah, grem v raziskovanje tega. Ko malenkost več vem kot prej, se strah zmanjša. Potem ugotovimo, da je še ogromno neznanega, kar zahteva vlaganje v raziskave. Lahko bežiš in se zapreš v luknjo ali pa si daš čelado na glavo in greš v akcijo. Mi raziskujemo softver tako globoko, da se strah manjša, saj želim varno prihodnost za svoje otroke in za Slovenijo. Dokler bodo podatki varni pod našo kontrolo, je strah minimalen.

Kako robot sliši in dojema okolico?

Roboti imajo kup kamer in LIDAR sistem. Mikrofon, zvočnik in vse aplikacije kontroliramo na našem serverju v Slovenskih Konjicah. Ko robota sprašujemo, robot posluša in nato odgovori; vse je dvosmerna komunikacija. Lahko se mu določi karakter – sarkastičen, prijazen ali nesramen. Vse se ga da naučiti. Naši roboti so že moderirali dogodke (npr. na Celjskem sejmu) in celo sprejeli Iva Boscarola na odru. V industriji bodo delovali samostojno, a v ozadju potrebujejo platformo in agente umetne inteligence (UI), ki komunicirajo med seboj. Z evropskimi avtomobilskimi giganti že razvijamo skupne platforme za avtonomno vožnjo in humanoidno robotiko.

Koliko je v takem robotu umetne inteligence in koliko klasičnega programiranja?

Preveč ne smem povedati zaradi konkurence. Klasično programiranje bi zahtevalo 50 ljudi, samo z UI pa mogoče enega ali dva. Mi smo nekje vmes; v oddelku za humanoidno robotiko nas bo kmalu devet. Popolno zanašanje na UI je namreč nevarno, ker tisti, ki piše samo z njo, ne pozna kod in industrijskih direktiv. Naši klasični programerji imajo veliko znanja, poznajo denimo tudi predpise za letalsko in avtomobilsko industrijo in se dopolnjujejo z ekipo za humanoidno robotiko v celovito zgodbo.

Kako umetno inteligenco uporabljate v vašem podjetju?

Uporabljamo jo, a človek je še vedno tisti, ki izumlja nove rešitve. Vsega znanja, ki smo ga pridobivali zadnjih 20 ali 30 let, ne želimo učiti tujih UI sistemov, ker bi s tem polnili bazo morebitnim konkurentom. UI se namreč uči iz naših podatkov. Ne verjamem, da ti podatki ne odtekajo, zato si v naši novi stavbi gradimo lastno nevronsko mrežo, ki bo odklopljena od interneta in napolnjena samo z našimi podatki.

Omenili ste novo stavbo v Slovenskih Konjicah. Lahko več o tem?

Trenutno zaključujemo najtežji del projekta, torej kdo bo v njej, kako bo urejena in kako bo živela. Lahko povem, da bo tukaj tehnološko središče za inovacije in humanoidno robotiko. Želimo privabiti šolski sistem, od osnovnih šol do univerz, da skupaj razvijamo rešitve za dobrobit človeštva. Drugi del bo poslovna stavba Hiprojecta, imeli pa bomo tudi blagovne znamke za zdravje in regeneracijo. Selitev načrtujemo konec naslednjega leta.

Zakaj ste se sploh začeli ukvarjati z roboti?

Sam vedno iščem novitete. Že pred 20 leti sem razmišljal o manipulatorjih in avtomatizaciji industrije, ker nisem hotel, da bi človek trpel v nehumanih okoljih, recimo pri pečeh s 1.000 stopinjami. Želim torej v industrije spraviti čim več avtomatizacije. Danes so humanoidi pika na i. Trenutno so še atrakcija, kar bo čez pol leta zamrlo, saj bo teh robotov čedalje več, mi pa gremo v napredne industrijske rešitve, da bomo s to tehnologijo dejansko živeli. Zakaj bi človek moral fizično delati? Zakaj ne bi mogel delati manj in imeti višjo plačo? Moj cilj je, da bi ljudje delali manj za višjo plačo, roboti pa bi prevzeli težko delo, kot to že počnejo na Kitajskem (kjer jih je v proizvodnji že čez 50.000) in so zato zelo konkurenčni.

Koliko ur na dan pa vi delate?

Preveč, več kot 10 ur. Toda moj cilj je, da bom delal 8 ur ali manj, zato si postavljam ekipo zaposlenih in partnerjev, ki jim zaupam. Brez njih vsega tega ne bi bilo. Karakter zaposlenih mi je zelo pomemben. Posameznik ne more nič, povezovanje je ključno.

Če bi čas zavrteli za 15 ali 20 let nazaj, bi se odločili za isto pot?

Da. Moja pot je bila težka, od šolanja do prvih zaposlitev, ki zame niso bile najboljše. Bilo je veliko izkoriščanja in preizkušenj, ki pa so me utrdile. Danes točno vem, kaj hočem. Naučil sem se, da ni smiselno kriviti drugih, ampak moramo sami pri sebi pravočasno postaviti meje. Smo odsev tega, kar delamo – če spremenimo sebe in svojo energijo, gremo hitreje naprej. V Hiprojectu imamo dobre ljudi in smo magnet za dobra podjetja.

Kaj nas na tem področju čaka v naslednjih mesecih?

Roboti bodo med nami – v industriji, na koncertih, povsod jih že videvamo. Vendar bomo morali biti pazljivi, da ob teh pametnih igračkah ne pozabimo na sočloveka, na čustva in na izražanje hvaležnosti svoji družini, sodelavcem in prijateljem. Ne smemo postati “zombiji”, ki samo gledajo v ekrane in se igrajo z roboti.